Iskanje in reševanje hrvaškega alpinista na Srednji Rateški Ponci
Nedelja, 16. 12. 2007
Ob 21:35 smo preko pozivnikov dobili obvestilo, da je reševanje v Rateških Poncah. V prostorih društva se je v dobre pol ure zbralo moštvo šestih reševalcev in sicer Marko, Samo, Roman S., Tomaž B., Iztok B. in Jure. Tu smo od načelnika Marka izvedeli, da gre za hrvaškega alpinista, ki je po besedah prijateljev, kljub opozorilom krenil v smeri Srednje Ponce. Vreme namreč ni bilo najboljše poleg tega pa je v preteklih dneh zapadlo kar nekaj novega snega. Po informacijah kolega Rada s Kredarice ga je ta dan v visokogorju zapadlo devet cm z močnim severnim vetrom, sneg pa je še vedno naletaval S »Teranom« smo odhiteli v Tamar, kjer smo od kolegov pogrešanega dobili še nekaj dodatnih informacij o njegovi fizični pripravljenosti in opremljenosti. Ta vzpon, po slišanem, zanj ne bi smel biti problem, seveda v normalnih vremenskih razmerah.
Padla je odločitev, da trije preverimo stanje poti (Roman S., Marko, Jure) in, da z nekaj nujne opreme lahko oskrbimo morebitnega ponesrečenca, če bi ga našli. Tako krenemo iz Tamarja po poti v smeri Srednje Ponce, nehote se mi snop čelne svetilke ustavi na tabli , ki omenjeno pot opisuje kot zahtevno. V naslednjih urah in dnevih se bo to še kako izkazalo za resnično.
Ko smo v trdi temi prišli do mesta, ki mu domačini pravimo Pod Vopo, se je pot spremenila v drsalnico živega ledu. Padla je odločitev, da v temi med sneženjem ni varno nadaljevati vzpona, zato smo na tem mestu s težkim srcem obrnili nazaj v dolino. Kasneje se je izkazalo, da bo na tej akciji še nekaj težkih, a pravilnih odločitev. V koči v Tamarju smo se skupaj s policisti postaje Kranjska Gora, ob razvajanju Lada in Vesne, dogovorili za ukrepanje naslednjega dne.
Ponedeljek, 17. 12. 2007
Ob 7:30 nas je v Tamarju sedem reševalcev in sicer Marko, Samo, Roman A., Iztok, Tomaž, Toni in Jure. Dogovor je bil, da gre trojica - Marko in Jure ter policist Roman Skumavec - z minimalno opremo po poti na Srednjo Ponco, ostali pa preiščejo izteke grabnov, ki se končujejo nad Tamarjem. Sumili smo namreč, da bi alpinista lahko odnesel plaz na najbolj nevarnem mestu in to je sklepni del poti na greben Srednje Ponce. Pod njo so nevarno zasneženi grabni, ki vsi dih jemajoče gravitirajo v dolino Tamarja. V dogovoru je bilo tudi, da bi ob izboljšanju vremena, priletel policijski helikopter, ki bi raziskal omenjene grabne pod vršnim grebenom Srednje Ponce.
Ob devetih zjutraj se odpravimo vsaka skupina svoji nalogi naproti. Ob vsakem šumu v postaji »dvignemo« ušesa, da ga je morda že kdo našel. Na pot na Srednjo Ponco se zaradi videnega prejšnje noči, odpravimo z derezami. Vsi smo enakega mnenja, da je ob dnevni svetlobi mnogo lažje ocenjevati nevarnosti na poti. Še vedno sneži, možnosti, da prileti »mašina« je vedno manj, megla noče in noče razgaliti obličja Ponc.
Po postaji iz doline prihajajo vesti, da o pogrešanem ni sledu. Vrstijo se ugibanja kam je krenil, mogoče na italijansko stran, mogoče po grebenu v smeri Vevnice, (ta možnost je bila za nas še najbolj strašljiva, saj smo v avgustu iz te smeri že prinesli truplo mladega gornika), ali pa mogoče v smeri Visoke Ponce. V danih razmerah se te možnosti po nevarnosti niso kaj prida razlikovale.
Sledi pogrešanega se v snegu lepo vidne, kljub temu, da je zapadlo 10 cm novega snega, tudi pot postane bolj znosna in lepo napredujemo med macesni. Ko pridemo do dela poti, kjer so nameščeni prvi metri jeklenice, najdemo lepo prislonjene pohodne palice, ki po preverjanju pri njegovih kolegih, pripadajo pogrešanemu. To dejstvo nekoliko zmanjša območje iskanja, če je pogrešani zavestno odložil palice na tem mestu, ne namerava sestopiti na italijansko stran ali kreniti v smeri Vevnice. To nas navda z optimizmom, da je morda nesrečniku uspelo prebivakirati noč na območju Srednje Ponce. Ko smo za seboj pustili mesto z jeklenico, se je vreme spremenilo,namreč macesnov gozd nižje nam je nudil zavetje, tu nad jeklenico, kjer prevladuje nizko rastje pa močno vleče in drastično spreminja snežno odejo. Grabni, ki jih prečkamo so vedno bolj kložasti, začnemo dvomiti v uspešno dosego vrha. Ko pridemo v predzadnji graben, ki ločuje pot na vrh grebena, se nad videnim zgrozimo. Snega je skoraj do pasu, ki se na sredini grabna spremeni v mogočno kložo. Ob misli, da je tak graben prečkal pogrešani, se nam črni scenarij ne zdi več nemogoč. Ob videnem bi se moral obrniti, še zlasti ob dejstvu, da je bil sam in nikoli ni hodil na tem območju. Čeprav upanje ostaja, se moramo soočiti s kruto resnico, enotni smo si, da tu čez ne gremo, je prenevarno. Na drugi strani grabna še vedno vidimo njegove sledi, torej tega je še prečkal in možno je, da je uspel priti do vrha. A strinjamo se tudi, da je za tem grabnom še zadnji, najnevarnejši, ki vodi na vrh, a zato tudi najbolj dolg in izpostavljen močnemu vetru.
Policist naredi nekaj fotografij o razmerah, sam pa vnesem točko obračanja na GPS-ju. Po videnem postanemo zaskrbljeni in se z mešanimi občutki obrnemo in krenemo v dolino. Vsake toliko časa se sprašujem: smo storili prav, ko smo obrnili, saj smo vendar reševalci mnogi tudi alpinisti, ta nadležna dilema noče in noče iz glave, vendar prav dejstvo, da smo reševalci in alpinisti nam daje prepotrebne izkušnje za pravilno oceno razmer, ki so podlaga za pravilne odločitve. To dejstvo mi pomaga ohranjati notranji mir ob sestopanju v Tamar. Sproti še poberemo njegove palice in ob 13-ih pridemo v kočo. Med sestopom me pokliče prijatelj Gerhard iz sosednje GRS postaje Rabelj/Cave del Predil in pove, da poteka akcija na njihovi strani prav tako s pomočjo »mašine«. Na hitro mu povem naše domneve in potek dosedanjih aktivnosti. Žal se oba strinjava, da so vreme in snežne razmere na hribu nemogoče. Megla še kar visi nad dobršnim delom Ponc.
Tu izvemo,da prihaja »mašina«, ki bo z Robijem K. in Samom na krovu raziskala spodnji del stene, ki ni v megli, tja do 2000m. Posadki zrakoplova posredujemo GPS koordinate točke obračanja, morda bo pomagalo. »Hirunda« vztrajno pregleduje ostenje, vendar opazovalci na krovu ne opazijo ničesar. Vidijo le sledi pogrešanega, ki se nadaljujejo od mesta našega obračanja. Morda bivakira na vrhu, vendar zaradi megle tega ni možno potrditi. Z odhodom »Hirunde« in prihodom mraka v dolino se prekine iskanje pogrešanega, sledi dogovor o jutrišnjem poteku iskanja.
Torek, 18. 12. 2007
Ob 8:00 smo že zbrani pred postajo policije v Kranjski Gori in sicer osem reševalcev naše postaje: Marko, Samo, Roman A., Tomaž B., Iztok B., Toni, Gaber in Jure ter pripadnika policije Robi K. in Roman S.
Vreme je lepo a vetrovno in precej mrzlo. V Ratečah so to jutro namerili -90C. Strinjamo se, da je bivakiranje v tako peklenskih razmerah z malo opreme, skoraj nemogoče preživeti. Ob 9:00 pride policijska »212-ka«, ki ponese Marka, Sama in Robija K. na ogled vršnega grebena Srednje Ponce, ki se končno kopa v sončnih žarkih. »Mašina« preiskuje ostenje več kot dve uri, žal brez uspeha. Med tem v Kranjsko Goro prideta reševalca Gerhard in Enio iz Italije, da se dogovorimo o morebitnem sodelovanju. Oni so z ekipo zbrani na zadnjem Belopeškem jezeru in okoli 10:00 pričakujejo njihovo »veverico«. Dogovorimo se, da ne bodo leteli prej preden naša »212-ka« ne zaključi s prečesavanjem. Ko se posadka po dobrih dveh urah vrne, ni sledi za pogrešanim. Potrdi se samo dejstvo, da je v ključnem grabnu dobro vidna napoka relativno majhne klože, ki se je odpeljala v dolino, vendar dovolj velika, da odnese človeka. Dejstvo, da kložo vedno sproži mehanska motnja, smo vsi, čeprav stežka, istega mnenja, da je bila ta motnja prav nesrečni alpinist. Stopinje, ki so vodile v kložo na drugi strani pa niso bile vidne , so naše sume samo še podkrepile. Ob pregledu Samovih fotografij omenjene napoke, smo vsi trije oblegovalci Ponce včerajšnjega dne, obnemeli. Nadaljevanje bi se prav gotovo tragično končalo tudi za nas. Pomislim, da leta zavezanosti gorskemu reševanju in nasploh zavezanost hribom le pusti nek pečat izkušenosti na katero se lahko v kritičnih situacijah zanesemo. »212-ka« je odletela, mi pa se moramo dogovoriti kako naprej. Da bi spuščali reševalce v graben, ni prišlo v poštev, to bi bilo enako samomoru.
V tistem me pokliče Gerhard, da oni že preiskujejo z »veverico« ostenje Srednje Ponce na italijanski strani Ponce in če hočemo gre lahko kdo od naših zraven, da pove kaj smo že vse preiskali in kakšno je naše mnenje. Pove, da na njihovi strani ni sledi, prav tako ne na vrhu. S Tonijem in Tomažem se odpeljemo v Planico, kjer naju s Tonijem »veverica« pobere. Pokažem jim naše sledi in sledi pogrešanega, ki se nadaljujejo v nesrečno kložo. Dejstva, so le še potrjena. Sedaj imamo graben po katerem se je nesrečnik odpeljal. Pristanemo na Belopeških jezerih, pride še Tomaž z avtom. Potem »mašina vkrca mene in Enia, da se prepričava o stabilnosti klože. Izkrcava se na grebenu pod markacijo, nadeneva dereze v roke cepin, tu se njegove sledi še dobro vidne, 20m višje gredo sledi v kložo, višje jo Enio z lahkoto sproži. Strinjava se, da jo je sprožil pogrešani. Odletimo nazaj na Belopeška jezera, kjer vsi se strinjamo, da ni možnosti odlaganja kogarkoli v ta graben za morebitno sondiranje, prvič zaradi velike strmine in drugič zaradi velike količine snega, ki še vedno visi nad grabnom. Tu pade odločitev, da poskusimo z napravo »Recco«, ki zaznava elektronske naprave kot so telefoni, višinomeri, ročne ure…Po pričevanju prijateljev, je imel pogrešani s seboj mobilni telefon. Dejstvo, da smo locirali graben bi to morda prineslo uspeh, sledili naj bi vpadnici grabna in poizkušali zaznati signal. »Mašina vkrca Gerharda, Tonija in Tomaža. Ko se približujejo spodnjemu delu grabna, kjer naj bi začeli z iskanje z napravo Recco, Toni opazi cepin, nekaj nižje še madeže krvi in pa rokavico za skalo, ki je bila naravna ovira na poti plazu. Ugotovijo, da od tu naprej ni mogel zdrsniti. O tem obvestimo Marka, Robi K. takoj zaprosi za polet policijskega helikopterja. Robi, Samo in Toni odhitijo Kranjsko Goro, da poletijo nad mesto najdbe, ostala ekipa pa v Tamar. Toni jih vodi na mesto najdbe, kjer se Robi na jeklenici spusti več kot 60m globoko v graben, kjer potrdi, da gre za nesrečnika. Na jeklenici se skupaj s ponesrečenim dvigneta v helikopter, ki opravi še žalostno pot do Planice. Kalvarija hrvaškega alpinista je končana.
V imenu društva GRZS Rateče, bi se rad zahvalil policistom policijske postaje Kranjska Gora, LPE z Jožetom Brodarjem na čelu, članom čezmejne postaje GRS Cave del Predil, italijanski helikopterski posadki, članoma gorske policijske enote Robiju Kralju in Romanu Skumavcu, Ladu in Vesni ter zaposlenim v Tamarju in seveda članom našega društva za nesebično pomoč. Mnenja sem, da je ta akcija pokazala, da je sodelovanje z obmejnimi reševalci dobrodošlo, končno imamo vsi isti cilj: pomagati ljudem v stiski.
Še enkrat hvala vsem.
Za GRD Rateče Jurij Jeršin
Ob 21:35 smo preko pozivnikov dobili obvestilo, da je reševanje v Rateških Poncah. V prostorih društva se je v dobre pol ure zbralo moštvo šestih reševalcev in sicer Marko, Samo, Roman S., Tomaž B., Iztok B. in Jure. Tu smo od načelnika Marka izvedeli, da gre za hrvaškega alpinista, ki je po besedah prijateljev, kljub opozorilom krenil v smeri Srednje Ponce. Vreme namreč ni bilo najboljše poleg tega pa je v preteklih dneh zapadlo kar nekaj novega snega. Po informacijah kolega Rada s Kredarice ga je ta dan v visokogorju zapadlo devet cm z močnim severnim vetrom, sneg pa je še vedno naletaval S »Teranom« smo odhiteli v Tamar, kjer smo od kolegov pogrešanega dobili še nekaj dodatnih informacij o njegovi fizični pripravljenosti in opremljenosti. Ta vzpon, po slišanem, zanj ne bi smel biti problem, seveda v normalnih vremenskih razmerah.
Padla je odločitev, da trije preverimo stanje poti (Roman S., Marko, Jure) in, da z nekaj nujne opreme lahko oskrbimo morebitnega ponesrečenca, če bi ga našli. Tako krenemo iz Tamarja po poti v smeri Srednje Ponce, nehote se mi snop čelne svetilke ustavi na tabli , ki omenjeno pot opisuje kot zahtevno. V naslednjih urah in dnevih se bo to še kako izkazalo za resnično.
Ko smo v trdi temi prišli do mesta, ki mu domačini pravimo Pod Vopo, se je pot spremenila v drsalnico živega ledu. Padla je odločitev, da v temi med sneženjem ni varno nadaljevati vzpona, zato smo na tem mestu s težkim srcem obrnili nazaj v dolino. Kasneje se je izkazalo, da bo na tej akciji še nekaj težkih, a pravilnih odločitev. V koči v Tamarju smo se skupaj s policisti postaje Kranjska Gora, ob razvajanju Lada in Vesne, dogovorili za ukrepanje naslednjega dne.
Ponedeljek, 17. 12. 2007
Ob 7:30 nas je v Tamarju sedem reševalcev in sicer Marko, Samo, Roman A., Iztok, Tomaž, Toni in Jure. Dogovor je bil, da gre trojica - Marko in Jure ter policist Roman Skumavec - z minimalno opremo po poti na Srednjo Ponco, ostali pa preiščejo izteke grabnov, ki se končujejo nad Tamarjem. Sumili smo namreč, da bi alpinista lahko odnesel plaz na najbolj nevarnem mestu in to je sklepni del poti na greben Srednje Ponce. Pod njo so nevarno zasneženi grabni, ki vsi dih jemajoče gravitirajo v dolino Tamarja. V dogovoru je bilo tudi, da bi ob izboljšanju vremena, priletel policijski helikopter, ki bi raziskal omenjene grabne pod vršnim grebenom Srednje Ponce.
Ob devetih zjutraj se odpravimo vsaka skupina svoji nalogi naproti. Ob vsakem šumu v postaji »dvignemo« ušesa, da ga je morda že kdo našel. Na pot na Srednjo Ponco se zaradi videnega prejšnje noči, odpravimo z derezami. Vsi smo enakega mnenja, da je ob dnevni svetlobi mnogo lažje ocenjevati nevarnosti na poti. Še vedno sneži, možnosti, da prileti »mašina« je vedno manj, megla noče in noče razgaliti obličja Ponc.
Po postaji iz doline prihajajo vesti, da o pogrešanem ni sledu. Vrstijo se ugibanja kam je krenil, mogoče na italijansko stran, mogoče po grebenu v smeri Vevnice, (ta možnost je bila za nas še najbolj strašljiva, saj smo v avgustu iz te smeri že prinesli truplo mladega gornika), ali pa mogoče v smeri Visoke Ponce. V danih razmerah se te možnosti po nevarnosti niso kaj prida razlikovale.
Sledi pogrešanega se v snegu lepo vidne, kljub temu, da je zapadlo 10 cm novega snega, tudi pot postane bolj znosna in lepo napredujemo med macesni. Ko pridemo do dela poti, kjer so nameščeni prvi metri jeklenice, najdemo lepo prislonjene pohodne palice, ki po preverjanju pri njegovih kolegih, pripadajo pogrešanemu. To dejstvo nekoliko zmanjša območje iskanja, če je pogrešani zavestno odložil palice na tem mestu, ne namerava sestopiti na italijansko stran ali kreniti v smeri Vevnice. To nas navda z optimizmom, da je morda nesrečniku uspelo prebivakirati noč na območju Srednje Ponce. Ko smo za seboj pustili mesto z jeklenico, se je vreme spremenilo,namreč macesnov gozd nižje nam je nudil zavetje, tu nad jeklenico, kjer prevladuje nizko rastje pa močno vleče in drastično spreminja snežno odejo. Grabni, ki jih prečkamo so vedno bolj kložasti, začnemo dvomiti v uspešno dosego vrha. Ko pridemo v predzadnji graben, ki ločuje pot na vrh grebena, se nad videnim zgrozimo. Snega je skoraj do pasu, ki se na sredini grabna spremeni v mogočno kložo. Ob misli, da je tak graben prečkal pogrešani, se nam črni scenarij ne zdi več nemogoč. Ob videnem bi se moral obrniti, še zlasti ob dejstvu, da je bil sam in nikoli ni hodil na tem območju. Čeprav upanje ostaja, se moramo soočiti s kruto resnico, enotni smo si, da tu čez ne gremo, je prenevarno. Na drugi strani grabna še vedno vidimo njegove sledi, torej tega je še prečkal in možno je, da je uspel priti do vrha. A strinjamo se tudi, da je za tem grabnom še zadnji, najnevarnejši, ki vodi na vrh, a zato tudi najbolj dolg in izpostavljen močnemu vetru.
Policist naredi nekaj fotografij o razmerah, sam pa vnesem točko obračanja na GPS-ju. Po videnem postanemo zaskrbljeni in se z mešanimi občutki obrnemo in krenemo v dolino. Vsake toliko časa se sprašujem: smo storili prav, ko smo obrnili, saj smo vendar reševalci mnogi tudi alpinisti, ta nadležna dilema noče in noče iz glave, vendar prav dejstvo, da smo reševalci in alpinisti nam daje prepotrebne izkušnje za pravilno oceno razmer, ki so podlaga za pravilne odločitve. To dejstvo mi pomaga ohranjati notranji mir ob sestopanju v Tamar. Sproti še poberemo njegove palice in ob 13-ih pridemo v kočo. Med sestopom me pokliče prijatelj Gerhard iz sosednje GRS postaje Rabelj/Cave del Predil in pove, da poteka akcija na njihovi strani prav tako s pomočjo »mašine«. Na hitro mu povem naše domneve in potek dosedanjih aktivnosti. Žal se oba strinjava, da so vreme in snežne razmere na hribu nemogoče. Megla še kar visi nad dobršnim delom Ponc.
Tu izvemo,da prihaja »mašina«, ki bo z Robijem K. in Samom na krovu raziskala spodnji del stene, ki ni v megli, tja do 2000m. Posadki zrakoplova posredujemo GPS koordinate točke obračanja, morda bo pomagalo. »Hirunda« vztrajno pregleduje ostenje, vendar opazovalci na krovu ne opazijo ničesar. Vidijo le sledi pogrešanega, ki se nadaljujejo od mesta našega obračanja. Morda bivakira na vrhu, vendar zaradi megle tega ni možno potrditi. Z odhodom »Hirunde« in prihodom mraka v dolino se prekine iskanje pogrešanega, sledi dogovor o jutrišnjem poteku iskanja.
Torek, 18. 12. 2007
Ob 8:00 smo že zbrani pred postajo policije v Kranjski Gori in sicer osem reševalcev naše postaje: Marko, Samo, Roman A., Tomaž B., Iztok B., Toni, Gaber in Jure ter pripadnika policije Robi K. in Roman S.
Vreme je lepo a vetrovno in precej mrzlo. V Ratečah so to jutro namerili -90C. Strinjamo se, da je bivakiranje v tako peklenskih razmerah z malo opreme, skoraj nemogoče preživeti. Ob 9:00 pride policijska »212-ka«, ki ponese Marka, Sama in Robija K. na ogled vršnega grebena Srednje Ponce, ki se končno kopa v sončnih žarkih. »Mašina« preiskuje ostenje več kot dve uri, žal brez uspeha. Med tem v Kranjsko Goro prideta reševalca Gerhard in Enio iz Italije, da se dogovorimo o morebitnem sodelovanju. Oni so z ekipo zbrani na zadnjem Belopeškem jezeru in okoli 10:00 pričakujejo njihovo »veverico«. Dogovorimo se, da ne bodo leteli prej preden naša »212-ka« ne zaključi s prečesavanjem. Ko se posadka po dobrih dveh urah vrne, ni sledi za pogrešanim. Potrdi se samo dejstvo, da je v ključnem grabnu dobro vidna napoka relativno majhne klože, ki se je odpeljala v dolino, vendar dovolj velika, da odnese človeka. Dejstvo, da kložo vedno sproži mehanska motnja, smo vsi, čeprav stežka, istega mnenja, da je bila ta motnja prav nesrečni alpinist. Stopinje, ki so vodile v kložo na drugi strani pa niso bile vidne , so naše sume samo še podkrepile. Ob pregledu Samovih fotografij omenjene napoke, smo vsi trije oblegovalci Ponce včerajšnjega dne, obnemeli. Nadaljevanje bi se prav gotovo tragično končalo tudi za nas. Pomislim, da leta zavezanosti gorskemu reševanju in nasploh zavezanost hribom le pusti nek pečat izkušenosti na katero se lahko v kritičnih situacijah zanesemo. »212-ka« je odletela, mi pa se moramo dogovoriti kako naprej. Da bi spuščali reševalce v graben, ni prišlo v poštev, to bi bilo enako samomoru.
V tistem me pokliče Gerhard, da oni že preiskujejo z »veverico« ostenje Srednje Ponce na italijanski strani Ponce in če hočemo gre lahko kdo od naših zraven, da pove kaj smo že vse preiskali in kakšno je naše mnenje. Pove, da na njihovi strani ni sledi, prav tako ne na vrhu. S Tonijem in Tomažem se odpeljemo v Planico, kjer naju s Tonijem »veverica« pobere. Pokažem jim naše sledi in sledi pogrešanega, ki se nadaljujejo v nesrečno kložo. Dejstva, so le še potrjena. Sedaj imamo graben po katerem se je nesrečnik odpeljal. Pristanemo na Belopeških jezerih, pride še Tomaž z avtom. Potem »mašina vkrca mene in Enia, da se prepričava o stabilnosti klože. Izkrcava se na grebenu pod markacijo, nadeneva dereze v roke cepin, tu se njegove sledi še dobro vidne, 20m višje gredo sledi v kložo, višje jo Enio z lahkoto sproži. Strinjava se, da jo je sprožil pogrešani. Odletimo nazaj na Belopeška jezera, kjer vsi se strinjamo, da ni možnosti odlaganja kogarkoli v ta graben za morebitno sondiranje, prvič zaradi velike strmine in drugič zaradi velike količine snega, ki še vedno visi nad grabnom. Tu pade odločitev, da poskusimo z napravo »Recco«, ki zaznava elektronske naprave kot so telefoni, višinomeri, ročne ure…Po pričevanju prijateljev, je imel pogrešani s seboj mobilni telefon. Dejstvo, da smo locirali graben bi to morda prineslo uspeh, sledili naj bi vpadnici grabna in poizkušali zaznati signal. »Mašina vkrca Gerharda, Tonija in Tomaža. Ko se približujejo spodnjemu delu grabna, kjer naj bi začeli z iskanje z napravo Recco, Toni opazi cepin, nekaj nižje še madeže krvi in pa rokavico za skalo, ki je bila naravna ovira na poti plazu. Ugotovijo, da od tu naprej ni mogel zdrsniti. O tem obvestimo Marka, Robi K. takoj zaprosi za polet policijskega helikopterja. Robi, Samo in Toni odhitijo Kranjsko Goro, da poletijo nad mesto najdbe, ostala ekipa pa v Tamar. Toni jih vodi na mesto najdbe, kjer se Robi na jeklenici spusti več kot 60m globoko v graben, kjer potrdi, da gre za nesrečnika. Na jeklenici se skupaj s ponesrečenim dvigneta v helikopter, ki opravi še žalostno pot do Planice. Kalvarija hrvaškega alpinista je končana.
V imenu društva GRZS Rateče, bi se rad zahvalil policistom policijske postaje Kranjska Gora, LPE z Jožetom Brodarjem na čelu, članom čezmejne postaje GRS Cave del Predil, italijanski helikopterski posadki, članoma gorske policijske enote Robiju Kralju in Romanu Skumavcu, Ladu in Vesni ter zaposlenim v Tamarju in seveda članom našega društva za nesebično pomoč. Mnenja sem, da je ta akcija pokazala, da je sodelovanje z obmejnimi reševalci dobrodošlo, končno imamo vsi isti cilj: pomagati ljudem v stiski.
Še enkrat hvala vsem.
Za GRD Rateče Jurij Jeršin
