ODPRAVA NA KILIMANJARO OKT. – NOV. 2002
Jure Jeršin
26.10. se začne naše popotovanje. Preko Brnika do Zuericha in naprej do Nairobija v Keniji. Že na letalu izpolnjujemo obrazce za kenijski vstopni vizum.
27.10. zjutraj pristanemo na kenijskem letališču, kjer nas pričaka dež. Formalnosti s kenijsko vizo tečejo brez težav smo pa olajšani za 50$. Prtljaga je srečno prispela z nami. Na izstopu z letališča nas pričaka lepotica z logom naše turistične agencije, le svetel trenutek turobnega dne. Prasice naložimo v kombi in se odpeljemo na kavo v center Nairobija. Pred hotelom nas preseneti oborožen varnostnik, pač v Nairobiju ima kriminal ta mlade. Kava, zajtrk v angleškem slogu.
Nairobi je zanemarjeno mesto - prvi vtis - no tega vtisa nič ne more popraviti. Dežuje še kar naprej. Vožnja do tanzanijske meje poteka brez težav, ceste so v primerjavi z obcestnimi hišami, delavnicami in nasploh urejenostjo, v dobrem stanju, moteči so le ležeči policaji, ki so posejani povsod.
Na meji s Tanzanijo si uredimo vstopne vizume. Tudi tu je potrebno izpolniti obrazec in se olajšati za 20$. Postopek mine brez zapletov.
Tanzanijska pokrajina se ne razlikuje od kenijske. Kamor nese oko se razteza afriška stepa. Ob poti je ogromno masajev in njihovih čred koz, ovc, oslov in elandov. Nemalokrat zaidejo na cesto, tako da naš voznik slalomira med njimi. Ceste so dokaj urejene, še vedno pa motijo ti ležeči policaji, ki jih je vedno več.
Pripeljemo se do Arushe, ki je nekakšen Chamonix Tanzanije. Ljudje, ki bi morali vedeti, kje naj se nastanimo se nekam čudno vedejo. Upam da vedo za nas. Naposled pride »komanda«, da gremo naprej v Moshi.
V Moshiju se nastanimo v Leopard hotelu, stvari stečejo brez problema. V hotelu kosilo in to je tudi prvi stik s hrano. Prebavljivo, zalijemo s šilcem žganja za zdravje. Popoldan si ogledamo Moshi. To je trgovsko in turistično mesto, izhodišče za vzpon na Kilimanjaro. Ulice so bučne, razne stojnice ponujajo marsikaj. Pogledi na nas so mračni, slab občutek nas preveva. No, magična beseda je Jumbo, njihov pozdrav, ob tej besedi se jim usta razširijo v nasmeh in kepa v želodcu čudežno izgine. Slikati se ne pustijo, za vsako fotografijo vprašam, nikoli ne vžge, le otroci so brez zadržkov. Prva noč v Afriki se bliža, večerja, spanje, pričakovanja…
28.10. Zjutraj se odpravimo nazaj proti Arushi. Vstopimo v Arusha national park ter se peljemo do Momela gate 1500m, ki je izhodišče za naš prvi tridnevni vzpon na mt. Meru 4566m. Ta vzpon nam bo služil kot aklimatizacija za Kili.
Tu dobimo sedem nosačev, kuharja, pomočnika vodnika ter oboroženega rangerja, ki skrbi za našo varnost. Hoja skozi park je nevarna predvsem zaradi bivolov, znano je namreč, da poleg nilskega konja, bivol najbolj ogroža človeka.
Tu se začne naš prvi vzpon do koče Miriakamba na višini 2500m. Vreme zaenkrat drži, čeprav zgleda slabo. Meru, v daljavi, je ovit v meglice in deževne oblake. Pot nas vodi mimo črede bivolov, med njimi se pasejo divje svinje, ki jim v swahiliju pravijo ngiri. Čas, da naše prasice prekrstimo, ime se neverjetno prime celo med nosači.
Prihod na Miriakambo, kjer je obvezen vpis gostov. Da vse teče kot mora, poskrbijo vojaki, ki so nekakšni oskrbniki teh koč.
Naši prostori so v redu, le šip ni v oknih, le železne rešetke. Rastje na tej višini je izredno bujno. Zaradi obilice vlage je na tej višini prevladuje deževni gozd. V krošnjah dreves prebivajo razne ptice in pa dve vrsti opic, baboon in calabas (black & white monkey). Oglašanje teh opic je precej grozljivo, izgledajo in tudi v resnici so neškodljive.
Na vrsto pride prvi expedicijski obed, ki ga pripravlja naš kuhar. Prevladuje čaj, mleko v prahu, riž, makaroni, krompir, zelenjavna omaka, krem-zelenjavna juha in sadje. Niti sanja se nam ne, da bo to hrana naslednjih osem dni.
Ponoči nas prebudi močan naliv, ki počasi nažira moralo.
29.10. Prebudimo se v oblačno jutro, vsaj gor drži, hvala bogu!
Po zajtrku se odpravimo na drugo etapo. Do koče Saddle hut na višini 3700m je 4-5 ur hoje. Pot se vije skozi deževni pragozd, kar težko je verjeti, da smo na višini Triglava. Vmes nas preseneti zelo strma blatna pot, začne deževati, obvezen postanek in oblačenje pelerin. Dež nas spremlja skoraj do našega cilja drugega dneva. Za silo se zjasni, piha pa močan veter z vzhoda. Od tu naj bi že videli naš končni cilj Kili, vendar se sramežljivo skriva za gostimi oblaki. Na tej višini rastje predstavlja le še nizko grmičevje.
Robi nekje najde vrv in jo napne za sušenje naših mokrih oblačil.
Po kosilu se odpravimo na little Meru 3800m, ki leži severno od mt. Meruja. Vzpon traja 45min in ga opravimo brez težav. Vodi nas mlad poba, ki se pripravlja na izpit za vodnika, lahka tura za učenje. Na vrhu se zadržimo dve uri za boljšo aklimatizacijo. Tudi zjasni se. Odpre se nam pogled na neznanske širjave afriških step. Nekje južno od nas lahko le slutimo naš jutrišnji cilj mt. Meru, vidimo le pot, ki se izgublja v megli nad Rhino pointom.
Na vrhu spoznamo nem. – avst. par. Ravno tako se odpravljata na Kili, vendar po drugi, plezalni poti.
Tik pred prihodom v kočo, zopet začne deževati. Pogovorimo se z rangerjem (Walther), kako bo z vzponom v primeru dežja. V tem primeru vzpona ne bo! Porkaduš, tako daleč, zdaj pa dež. To ne more biti res, molimo.
Večerja, obvezna zdravila, ki se jih ne branijo niti naši nosači – muslimani. Walther pravi, da moramo odriniti ob 1:00, vstajanje ob 00:30. Pijemo tudi velike količine vode, ki je najboljše zdravilo proti višinski bolezni. Noč bo kratka, predvsem zaradi nenehnega tekanja na stran. Preden se »zbašeš« iz spalke ti lahko že uide.
30.10. Vstajanje ob 00:30. Zajtrk: čaj, mleko v prahu, kosmiči… Pohitimo pogledat vreme – zvezde, bolj jih nismo bili veseli nikoli YES!
Ob 1:00 se začne naš vzpon »pole pole« v swahiliju – počasi do Rhino pointa na višini 3800m. Na gomili kamenja so zložene nosorogove kosti (od tu ime). Umaknil se je pred lovci, ki so lovili v parku v dolini. Tudi domačinom ni jasno kako je prišel tako visoko. No, na sedlu, kjer leži koča, se v sušnem obdobju, pasejo črede slonov in bivolov.
Težav z višino nima nihče, brez težav napredujemo. Pred nami Walther, za nami vodnik Idrissa, ne vemo še da bo naš vodnik na Kili, očitno nas spoznava iz zaledja. Pot nam kažejo le naše čelne svetilke, dve sta ostali v Moshiju, zaradi varčevanja z energijo.
Počasi rinemo proti vrhu, vse bolj je hladno in vetrovno. Veter noče in noče odstreti megle z Meruja. Nekaj kratkih postankov za pitje, težav ni. 150m pod vrhom se začne daniti. 50m pod vrhom vzamem Janezovo kamero in odhitim na vrh, da posnamem prihod. Nem. – avst. par je že na vrhu. Fantje pridejo izza skale, začnem snemati. Ena, dva, tri…šest, vsi so! Uspelo je, prvi vrh je uspešno osvojen. Z višino nimamo težav, Kili nikoli ni bil tako blizu.
Vrh Meruja je precej neoznačen, le Tanzanijska zastava iz rjaveče pločevine označuje vrh. Obvezno slikanje, podajanje rok… Zdaj se šele zavemo, da moramo z vrha Meruja 4566m, pešačiti tja do izhodišča Momela gate 1500m.
Med potjo do Saddle huta se nam odpre pogled na Merujev krater, ki je sploh kriv da je gora zrasla tako visoko – pogled nanj je fascinanten. Na grebenu med Rhino pointom in kočo, zagledamo naš končni cilj – Kili! Ves bel in sramežljiv se dviga nad meglicami, ki se zažirajo v pobočje Meruja. Naš prvi stik z očakom Afrike!
Na Saddle hutu imamo postanek za čaj in prigrizek. S Saddle huta do Miriakambe nas spremlja dež. Pot je strma in blatna. V nekaj minutah se spremeni v drsalnico.
Na Miriakambi postanek za prigrizek in pitje. Nadaljujemo pot proti Momela gate, dež vztraja, mi vztrajamo pod pelerinami. Na pol poti dež poneha, posije sonce in v trenutku je vročina neznosna. Sonce nas žge po potnih čelih in vratovih. Nič pa ne more skaziti zadovoljstva ob prvem večjem uspehu odprave.
Na Momela gate nas že čakajo nosači, željni naših cekinov, napitnina je tam doli pač obvezna.
Še isti dan se odpeljemo v Moshi do hotela. Tuširanje, ki smo ga res potrebni, vliva novih moči, večerja, opisi doživljanja ob obveznem pivu – samozavest je na višku: Kili here we come!!
31.10. Napolnimo prasice z opremo, ki jo bomo rabili na Kiliju, zdaj gre zares, vsaka manjkajoča stvar lahko ogrozi uspešen vzpon. Zajtrk in prevoz do 70km oddaljenih Kilimanjaro gate na višini 1800m. Tu se začne najbolj oblegana pot na Kili imenovana tudi Coca-Cola route.
Tu dobimo deset nosačev, kuharja, pomočnika vodnika in vodnika, tu ugotovimo, da je naš stari znanec Idrissa. Na vratih opravimo s papirno vojsko in hajd na prvo etapo do koče Mandara na višini 2720m. Pot ni strma, vije se skozi deževni gozd tu pa tam ugledamo kakšno afno in pa turiste, ki se že opravili z očakom Afrike. Med potjo začne deževati. Že spet te nerodne pelerine, vendar brez njih bi bilo hudo. Tura traja 3-4 ure. Koča Mandara se precej razlikuje od koč na Meruju. Več jih je s po osmimi posteljami. Koče naših pomagačev so ločene. V njih imajo kuhinjo in spalne prostore. Središče kampa je večja koča z mizami, kjer nam postrežejo s hrano.
Po kosilu se odpravimo do ognjenika Maundy, ki je le 15min oddaljen od koče. Lep ognjenik, ki ga prekriva bujno rastje.
Po večerji spanje. Moti le vlaga, ki se zažira povsod, ne da miru niti v spalki. Ponoči se prebudim s povišanim pulzom, srce razbija kot noro. Usedem se na posteljo in gruntam kaj hudiča je to. Sotrpini me tolažijo, da je samo trema: lahko reči, težko kupiti. S strahom nekako zaspim.
1.11. Vstajanje, zajtrk, vreme megleno, dežja ni. Počutje vseh v redu, le mene skrbi nočno butanje srca. Odpravimo se pole pole proti koči Horombo na 3780m, hoje je za približno 5 ur. Ob poti so drevesa vse nižja, začne prevladovati grmičevje. Opic ni več. Pot je široka in tlakovana z rdečo vulkansko prstjo. Na poti srečujemo ljudi, ki se vračajo, najtežji del poti je za njimi. Nosači nosijo težke vreče na glavah in podirajo vse zakone fizike. Kako jim to uspeva? Njihova obutev je mizerna, pritožuje se nihče.
Pred kočo Horombo je rastje že zelo nizko. Višje so le neke vrste palme, ki rastejo ob kakšnem redkem potoku, imenujejo se cenecio in rastejo le na obronkih Kilija. Edina večja žival na tej višini je Jako (šakal), ki je za ljudi nenevaren, lovi miši in kuščarje.
Zdravje nam zaenkrat služi, pijemo velike količine vode, v temu primernih presledkih se ustavljamo, da se znebimo odvečnega balasta.
Naposled koča Horombo. Ne razlikuje se dosti od koče Mandara, ima le večjo kapaciteto. Znana je tudi po miših, ki se hranijo z ostanki hrane. So prav lepe z vzorcem na hrbtu. Podobne so pomanjšanim jazbecem. Tu kraljuje še ena požrešna žival: Afriška gorska sraka Lexion. Obnašajo se kot naše kavke, so pa precej večje.
Proti Kiliju se vzpenjamo skupaj s špancem Carlosom in nekim kanadčanom, ki je izredno glasen. Krstimo ga za Brinceljna. Carlos je bolj prijeten in dober sogovornik.
Proti večeru se meglice dvignejo in pokaže se nam Kili, dolina z Moshijem ter lepotec afriških gora-Mawenzi, nekakšen Jalovec Afrike. Ob pogledu na prelep sončni zahod se morala dvigne, zaspimo zdravi in dobre volje. Še dva dni nas loči do vrha.
2.11. Po zajtrku odhod proti koči Kibo na 4700m zadnji na naši poti do vrha. Tisti trenutek se zavemo, da bo naslednja noč zelo kratka. Pole pole jo uberemo proti Kibu. Kaj kmalu se poslovimo od nadležne megle in že tako skromnega rastja. Pot se vije daleč pred nami. Čaka nas 6 ur hoje. Večkrat se ustavimo, pijemo, malicamo, težav za enkrat ni.
Kili postaja vse večji in višji, resnično je mogočna gora, vendar pa ima tekmeca, ki ga v lepoti prekaša-Mawenzi! Za vzpon na ta vrh je treba doplačati. V njem je možno tudi plezati, vendar je zaradi preveliko smrtnih žrtev, država to početje prepovedala. Mawenzi je namreč zelo krušljiv in zato nevaren.
Prihod na Kibo. Razlikuje se od drugih koč po tem, da se vse dogaja v enem prostoru, le nosači in kuharji imajo svoji dve koči.
Mawenzi je ob sončnem zahodu le še potrdil svojo prevlado v lepoti na tem koščku neskončne zemlje. Fotografiram ga nekajkrat, resnično fotogenična gora.
Večer se vleče počasi, pitje, hrana, spanje in moteče uriniranje, nekako se mi zdi, da nihče ne spi, z mislimi smo že tam, visoko… Čakamo uro 23:30.
3.11. Ob 00:00 je določen čas za našo zadnjo etapo hoje navkreber. Bujenje ni potrebno, ker nas večina večer in del noči prebedi. Janez jamra nad visokim pulzom. Pove, da ima težave z visokim pritiskom in jemlje tablete, morda je to vzrok. Hrabro in pametno se odloči, da bo ostal v koči. Žal nam je zanj, vendar je tako bolje. Jože si naloži njegovo kamero. Odpravimo se v hladno noč vsak s svojimi mislimi in pričakovanji. Da bi vsaj dosegli Gilmans point 5700m, od tu naprej se pot položi, do vrh te loči le še 200 višinskih metrov.
Cikcak poti ni konca, ni težka je pa spoštljiva višina, trmasto rinemo v breg.
Idrissa me določi kot zadnjega, za mano hodi nosač, ki na pol poti začne bruhati in se sploh počuti slabo. Nekaj minut sedi na skali, se dvigne in nadaljuje brez težav-neverjetno. Drugi težav nimamo, le Matjaž vleče noge kot bi bile iz kamna, je pa trmast.
Pot postane zelo strma, ustavljamo se, pijemo. Višina že kaže svoje zobe, pogovora je vse manj, le kratke besede in hlastanje za zrakom. Veter postaja močnejši, mraz se vse bolj zajeda v naše kosti. Zebe me, morda prepočasi hodim, »pole pole« si rečem, hitrost lahko ogrozi uspeh.
Naposled Gilmans point, nimamo težav, neverjetno dobro se počutim, kar skakal bi. O višini priča le hitrejše dihanje in višji pulz. Pijemo vodo, mrzla je za pop…! Počasi se spreminja v led. No lep dre.! Gilmans point pomeni točko, ko pot doseže rob kraterja, od tu vodi pot po robu kraterja na vrh Uhuru peaka. Še 200 višinskih metrov do vrha ni hudiča da ne bi zmogli!
50m pod vrhom ne morem več čakati, prehitim fante, ni prav, vem, a vrh je premočan. Na vzhodu se začne daniti. Naredim posnetek, prelepo, kamera zašteka, prekleto, baterijo je zdelal mraz. Pritisnem še enkrat-dela: YES! Do vrha Uhuru peaka 5900m pridem zadihan a vesel. Idrissa se mi vrže v objem. Skoraj padeva, veter je namreč močan. Naredim nekaj posnetkov. Joža mi da kamero, posnamem vrh s kopico srečnih obrazov.
Na vrhu pustimo še nekaj zalog iz naših želodcev, ki zapuščajo telo na mestu telesa, ki je namenjen za vse kaj drugega, očitno Kili hoče nekaj zase. Višina zahteva svoj davek.
Naenkrat me popade neznanska zaspanost, občutek, ki ga nisem vajen, kar zaspal bi tam, stoje na palicah, v trenutku. Ne smeš zapreti oči, porkaduš!
Brincelj iz Kanade je prišel na vrh pred nami in zganjal cel kraval s svojo kanadsko zastavo, tudi Carlos je tam, veliko bolje skriva čustva kot Brincelj.
Uspelo nam je!! Nad nami je le še širna modrina, večja od vseh step, polj, puščav in gora. In ta modrina je dokaz, da naprej ne gre več. Le misel na Janezovo zdravje skali naše veselje. V močnem vetru si s kretnjami kažemo, da je čas za sestop. Pot vodi le še navzdol, navzdol…
Z vsakim višinskim metrom je počutje boljše, zrak toplejši, sonce je že visoko nad obzorjem.
Tik pred kočo Janez pride naproti, vesel je našega uspeha, mi pa njega, da je z njim vse v redu. Razen glavobola je počutje v redu, dva aspirina in voda, v eni uri mine. Po vseskozi dobrem apetitu , mi ni več do hrane.
Po uri počitka se odpravimo naprej do koče Horombo. Počutje se izboljšuje. Šele zdaj se začnemo pogovarjati o uspehu in obnavljati naše težave pri vzponu.
Prihod v kočo Horombo je odrešujoč, čaj, prigrizek, kosilo. Ogromno turistov, ki jih vsa kalvarija še čaka. Resnično smo le mi srečnih obrazov, drugi se z zaskrbljenostjo ozirajo proti Kiliju. Prav sproščeno jim poveš, da se vračamo. Večerja spanje.
4.11. Vstanemo v jasno jutro. Pogled na Kili je prelep, do polovice v snegu, nad njim lečast oblak: znak orkanskega vetra. Idrissa pove, da v takem vremenu nihče ni dosegel vrha. Sreča je bila na naši strani. S koče Horombo začnemo sestopati proti koči Mandara od tu na Kilimanjaro gate-izhod iz parka. Pot poteka brez težav.
Na izhodu so obvezne napitnine nosačem in ostalem osebju. Zadovoljni so s podarjeno opremo. Šenkam čevlje in spalko, Idrissa je zadovoljen. Tudi drugi šenkujejo stvari.
Natovorimo kombi in sebe in se odpeljemo v Moshi v hotel. Obvezno pivo x3, tuširanje (kako dene), večerja in zasluženo spanje!!
NARODNA PARKA
5.11. Zjutraj zajtrk, polnjenje prasic in prevoz do Arushe. Tu pustimo odvečno prtljago ter se z Land Roverjem odpravimo do 150km oddaljenega nacionalnega parka Ngoro Ngoro. Cesta je v začetku asfaltirana, zadnjih 80km pa prevladuje makadam najslabše sorte. Voznik pod sedežem prevaža rezervne vzmeti, glede na stanje ceste je v tem nek smisel, upam le, da jih ne bomo rabili. Ustavimo se trgovini s spominki. Brez cenkanja ne gre.
V daljavi zagledamo lično masajsko vasico, voznik ustavi in vpraša, če bi radi fotografirali. Seveda smo navdušeni. Zvemo, da se slikanje plača, 10$ na osebo. Plačamo za tri, Robi, Janez s kamero in jaz. Ker smo s 30$ pomirili vse mogoče duhove, lahko slikamo do onemoglosti. Otroci, nališpane masajke in postavni masaji vse samo za nas, bog dolar pa nam je to omogočil. Pokažejo na šolo. Koliba s tablo in nekaj klopmi. Otroci so zelo glasni, v kotu blagajna za donacije šoli, otroci so otroci, 5$. Z Robijem vstopiva v kolibo poglavarja. Na slamnjači sedi otrok Prestolonaslednik, tudi on ne more brez 1$. Ognjišče, dve spalnici. Dimnik je kar cela koliba, dim si pač pot na svobodo najde kar sam. Z Robijem sva pošteno ukajena. Zunaj imajo postavljene stojnice, še tam se znebimo nekaj naših ameriških božanstev. Z mešanimi občutki o pristnosti teh Masajev se odpravimo naprej, strinjamo se, da pa so gotovo najbogatejša vasica daleč naokoli.
Pot nadaljujemo do NP Ngoro Ngoro. Ta park je bistvu vulkan, ki se je pred 2-3mio let sesul sam vase. Taki zadevi se potem reče kaldera. No, rob kaldere je na višini 2500m, dno pa na 1900m. V tem kraterju živijo skoraj vse vrste živali, ki jih srečamo v Afriki. So pa reve obsojene na večno življenje v kraterju, ker ne morejo ven. Je pa v tem okolju vse kar potrebujejo in ni razloga za selitev. V premeru meri 30km in površine je za dobrih 300km2. Prvi beli raziskovalci (nemci) so ga poimenovali osmo čudo sveta.
Po parku se vozimo z odprto streho, slikamo živali, predvsem zebre in gnuje. Črede teh so posejane po celem kraterju. Tu so še sloni, hijene, nosorogi (swahili ime zanje-Ngoro Ngoro), noji in pa seveda levi, leopardi in gepardi, ki pa se nočejo prikazati. Nazadnje le ugledamo leoparda, ki leno zleknjen na veji uživa v popoldanskem soncu. Dan v parku je pri kraju. Namestimo se na robu kraterja v Ngoro Ngoro lodgu. Neverjetno lepa stavba v tem zakotnem kraju, prelep razgled na park pod nami. Najbolj nas razveseli hrana, evropska, nasitna, pravo nasprotje hribovske hrane.
6.11. Prevoz do Arushe po našo prtljago. Nekaj časa čakamo naš prevoz do naslednjega cilja-Nacionalni park Amboseli v Keniji. Torej to so še zadnje ure v Tanzaniji. Na meji nas pričakajo še naših zadnjih dolarjev željni prodajalci spominkov. Hudičevo so vztrajni. Formalnosti na meji potekajo brez težav. Odrinemo proti Amboseliju. Če je bil makadam do Ngoro Ngora slab, je ta do Amboselija absolutni prvak. Hudirja je za celih 80km. Riti imamo kot nosorogova koža.
Park si ogledamo iz kombija z dvignjeno streho. Živali je vse polno. Zebre, žirafe, gnuji… Afriška klasika. Park je zanimiv po tem, da leži tik pod Kilimanjarom na kenijski strani. Od tu tudi znane fotografije Kilija s stepo v ospredju. Te sreče nimamo, ker se Kili skriva v oblakih.
Nastanimo se v Amboseli lodgu. Pravljični kraj z majhnimi hišicami za turiste, res lično urejeno. Hrana evropska, polnih želodcev se odpravimo prespati še zadnjo noč na afriških tleh.
7.11. Zjutraj nas čaka še prevoz do Nairobija-250km. Uspe nam izslediti še levinje z mladiči, to je še manjkalo! Ponoči je deževalo, stepa je razmočena, vožnja se spremeni v divje sukanje vozila. Iz tega dreka ne bomo prišli. Voznik se oklepa volana, da ima bele členke. Nekako prilezemo do sledi afriških slonov, ki vodijo nekam proti izhodu iz parka. Po teh sledeh gre kombi brez težav. Sloni-hvala. V zadnjih minutah pridrvimo na letališče v Nairobiju, spet dežuje.
Formalnosti na letališču minejo brez zapletov, le Janez ima samo tričetrt karte, kar uredi brez težav. Evropa here we come!!
Pristanek v Zuerichu, vkrcanje na Adrijino letalo za Brnik. Ob 22:30 pristanek v domovini kjer nas pričaka Roman in mraz.
Doma smo, polni vtisov, ki jih je treba spraviti v red-kako sladko opravilo!!
27.10. zjutraj pristanemo na kenijskem letališču, kjer nas pričaka dež. Formalnosti s kenijsko vizo tečejo brez težav smo pa olajšani za 50$. Prtljaga je srečno prispela z nami. Na izstopu z letališča nas pričaka lepotica z logom naše turistične agencije, le svetel trenutek turobnega dne. Prasice naložimo v kombi in se odpeljemo na kavo v center Nairobija. Pred hotelom nas preseneti oborožen varnostnik, pač v Nairobiju ima kriminal ta mlade. Kava, zajtrk v angleškem slogu.
Nairobi je zanemarjeno mesto - prvi vtis - no tega vtisa nič ne more popraviti. Dežuje še kar naprej. Vožnja do tanzanijske meje poteka brez težav, ceste so v primerjavi z obcestnimi hišami, delavnicami in nasploh urejenostjo, v dobrem stanju, moteči so le ležeči policaji, ki so posejani povsod.
Na meji s Tanzanijo si uredimo vstopne vizume. Tudi tu je potrebno izpolniti obrazec in se olajšati za 20$. Postopek mine brez zapletov.
Tanzanijska pokrajina se ne razlikuje od kenijske. Kamor nese oko se razteza afriška stepa. Ob poti je ogromno masajev in njihovih čred koz, ovc, oslov in elandov. Nemalokrat zaidejo na cesto, tako da naš voznik slalomira med njimi. Ceste so dokaj urejene, še vedno pa motijo ti ležeči policaji, ki jih je vedno več.
Pripeljemo se do Arushe, ki je nekakšen Chamonix Tanzanije. Ljudje, ki bi morali vedeti, kje naj se nastanimo se nekam čudno vedejo. Upam da vedo za nas. Naposled pride »komanda«, da gremo naprej v Moshi.
V Moshiju se nastanimo v Leopard hotelu, stvari stečejo brez problema. V hotelu kosilo in to je tudi prvi stik s hrano. Prebavljivo, zalijemo s šilcem žganja za zdravje. Popoldan si ogledamo Moshi. To je trgovsko in turistično mesto, izhodišče za vzpon na Kilimanjaro. Ulice so bučne, razne stojnice ponujajo marsikaj. Pogledi na nas so mračni, slab občutek nas preveva. No, magična beseda je Jumbo, njihov pozdrav, ob tej besedi se jim usta razširijo v nasmeh in kepa v želodcu čudežno izgine. Slikati se ne pustijo, za vsako fotografijo vprašam, nikoli ne vžge, le otroci so brez zadržkov. Prva noč v Afriki se bliža, večerja, spanje, pričakovanja…
28.10. Zjutraj se odpravimo nazaj proti Arushi. Vstopimo v Arusha national park ter se peljemo do Momela gate 1500m, ki je izhodišče za naš prvi tridnevni vzpon na mt. Meru 4566m. Ta vzpon nam bo služil kot aklimatizacija za Kili.
Tu dobimo sedem nosačev, kuharja, pomočnika vodnika ter oboroženega rangerja, ki skrbi za našo varnost. Hoja skozi park je nevarna predvsem zaradi bivolov, znano je namreč, da poleg nilskega konja, bivol najbolj ogroža človeka.
Tu se začne naš prvi vzpon do koče Miriakamba na višini 2500m. Vreme zaenkrat drži, čeprav zgleda slabo. Meru, v daljavi, je ovit v meglice in deževne oblake. Pot nas vodi mimo črede bivolov, med njimi se pasejo divje svinje, ki jim v swahiliju pravijo ngiri. Čas, da naše prasice prekrstimo, ime se neverjetno prime celo med nosači.
Prihod na Miriakambo, kjer je obvezen vpis gostov. Da vse teče kot mora, poskrbijo vojaki, ki so nekakšni oskrbniki teh koč.
Naši prostori so v redu, le šip ni v oknih, le železne rešetke. Rastje na tej višini je izredno bujno. Zaradi obilice vlage je na tej višini prevladuje deževni gozd. V krošnjah dreves prebivajo razne ptice in pa dve vrsti opic, baboon in calabas (black & white monkey). Oglašanje teh opic je precej grozljivo, izgledajo in tudi v resnici so neškodljive.
Na vrsto pride prvi expedicijski obed, ki ga pripravlja naš kuhar. Prevladuje čaj, mleko v prahu, riž, makaroni, krompir, zelenjavna omaka, krem-zelenjavna juha in sadje. Niti sanja se nam ne, da bo to hrana naslednjih osem dni.
Ponoči nas prebudi močan naliv, ki počasi nažira moralo.
29.10. Prebudimo se v oblačno jutro, vsaj gor drži, hvala bogu!
Po zajtrku se odpravimo na drugo etapo. Do koče Saddle hut na višini 3700m je 4-5 ur hoje. Pot se vije skozi deževni pragozd, kar težko je verjeti, da smo na višini Triglava. Vmes nas preseneti zelo strma blatna pot, začne deževati, obvezen postanek in oblačenje pelerin. Dež nas spremlja skoraj do našega cilja drugega dneva. Za silo se zjasni, piha pa močan veter z vzhoda. Od tu naj bi že videli naš končni cilj Kili, vendar se sramežljivo skriva za gostimi oblaki. Na tej višini rastje predstavlja le še nizko grmičevje.
Robi nekje najde vrv in jo napne za sušenje naših mokrih oblačil.
Po kosilu se odpravimo na little Meru 3800m, ki leži severno od mt. Meruja. Vzpon traja 45min in ga opravimo brez težav. Vodi nas mlad poba, ki se pripravlja na izpit za vodnika, lahka tura za učenje. Na vrhu se zadržimo dve uri za boljšo aklimatizacijo. Tudi zjasni se. Odpre se nam pogled na neznanske širjave afriških step. Nekje južno od nas lahko le slutimo naš jutrišnji cilj mt. Meru, vidimo le pot, ki se izgublja v megli nad Rhino pointom.
Na vrhu spoznamo nem. – avst. par. Ravno tako se odpravljata na Kili, vendar po drugi, plezalni poti.
Tik pred prihodom v kočo, zopet začne deževati. Pogovorimo se z rangerjem (Walther), kako bo z vzponom v primeru dežja. V tem primeru vzpona ne bo! Porkaduš, tako daleč, zdaj pa dež. To ne more biti res, molimo.
Večerja, obvezna zdravila, ki se jih ne branijo niti naši nosači – muslimani. Walther pravi, da moramo odriniti ob 1:00, vstajanje ob 00:30. Pijemo tudi velike količine vode, ki je najboljše zdravilo proti višinski bolezni. Noč bo kratka, predvsem zaradi nenehnega tekanja na stran. Preden se »zbašeš« iz spalke ti lahko že uide.
30.10. Vstajanje ob 00:30. Zajtrk: čaj, mleko v prahu, kosmiči… Pohitimo pogledat vreme – zvezde, bolj jih nismo bili veseli nikoli YES!
Ob 1:00 se začne naš vzpon »pole pole« v swahiliju – počasi do Rhino pointa na višini 3800m. Na gomili kamenja so zložene nosorogove kosti (od tu ime). Umaknil se je pred lovci, ki so lovili v parku v dolini. Tudi domačinom ni jasno kako je prišel tako visoko. No, na sedlu, kjer leži koča, se v sušnem obdobju, pasejo črede slonov in bivolov.
Težav z višino nima nihče, brez težav napredujemo. Pred nami Walther, za nami vodnik Idrissa, ne vemo še da bo naš vodnik na Kili, očitno nas spoznava iz zaledja. Pot nam kažejo le naše čelne svetilke, dve sta ostali v Moshiju, zaradi varčevanja z energijo.
Počasi rinemo proti vrhu, vse bolj je hladno in vetrovno. Veter noče in noče odstreti megle z Meruja. Nekaj kratkih postankov za pitje, težav ni. 150m pod vrhom se začne daniti. 50m pod vrhom vzamem Janezovo kamero in odhitim na vrh, da posnamem prihod. Nem. – avst. par je že na vrhu. Fantje pridejo izza skale, začnem snemati. Ena, dva, tri…šest, vsi so! Uspelo je, prvi vrh je uspešno osvojen. Z višino nimamo težav, Kili nikoli ni bil tako blizu.
Vrh Meruja je precej neoznačen, le Tanzanijska zastava iz rjaveče pločevine označuje vrh. Obvezno slikanje, podajanje rok… Zdaj se šele zavemo, da moramo z vrha Meruja 4566m, pešačiti tja do izhodišča Momela gate 1500m.
Med potjo do Saddle huta se nam odpre pogled na Merujev krater, ki je sploh kriv da je gora zrasla tako visoko – pogled nanj je fascinanten. Na grebenu med Rhino pointom in kočo, zagledamo naš končni cilj – Kili! Ves bel in sramežljiv se dviga nad meglicami, ki se zažirajo v pobočje Meruja. Naš prvi stik z očakom Afrike!
Na Saddle hutu imamo postanek za čaj in prigrizek. S Saddle huta do Miriakambe nas spremlja dež. Pot je strma in blatna. V nekaj minutah se spremeni v drsalnico.
Na Miriakambi postanek za prigrizek in pitje. Nadaljujemo pot proti Momela gate, dež vztraja, mi vztrajamo pod pelerinami. Na pol poti dež poneha, posije sonce in v trenutku je vročina neznosna. Sonce nas žge po potnih čelih in vratovih. Nič pa ne more skaziti zadovoljstva ob prvem večjem uspehu odprave.
Na Momela gate nas že čakajo nosači, željni naših cekinov, napitnina je tam doli pač obvezna.
Še isti dan se odpeljemo v Moshi do hotela. Tuširanje, ki smo ga res potrebni, vliva novih moči, večerja, opisi doživljanja ob obveznem pivu – samozavest je na višku: Kili here we come!!
31.10. Napolnimo prasice z opremo, ki jo bomo rabili na Kiliju, zdaj gre zares, vsaka manjkajoča stvar lahko ogrozi uspešen vzpon. Zajtrk in prevoz do 70km oddaljenih Kilimanjaro gate na višini 1800m. Tu se začne najbolj oblegana pot na Kili imenovana tudi Coca-Cola route.
Tu dobimo deset nosačev, kuharja, pomočnika vodnika in vodnika, tu ugotovimo, da je naš stari znanec Idrissa. Na vratih opravimo s papirno vojsko in hajd na prvo etapo do koče Mandara na višini 2720m. Pot ni strma, vije se skozi deževni gozd tu pa tam ugledamo kakšno afno in pa turiste, ki se že opravili z očakom Afrike. Med potjo začne deževati. Že spet te nerodne pelerine, vendar brez njih bi bilo hudo. Tura traja 3-4 ure. Koča Mandara se precej razlikuje od koč na Meruju. Več jih je s po osmimi posteljami. Koče naših pomagačev so ločene. V njih imajo kuhinjo in spalne prostore. Središče kampa je večja koča z mizami, kjer nam postrežejo s hrano.
Po kosilu se odpravimo do ognjenika Maundy, ki je le 15min oddaljen od koče. Lep ognjenik, ki ga prekriva bujno rastje.
Po večerji spanje. Moti le vlaga, ki se zažira povsod, ne da miru niti v spalki. Ponoči se prebudim s povišanim pulzom, srce razbija kot noro. Usedem se na posteljo in gruntam kaj hudiča je to. Sotrpini me tolažijo, da je samo trema: lahko reči, težko kupiti. S strahom nekako zaspim.
1.11. Vstajanje, zajtrk, vreme megleno, dežja ni. Počutje vseh v redu, le mene skrbi nočno butanje srca. Odpravimo se pole pole proti koči Horombo na 3780m, hoje je za približno 5 ur. Ob poti so drevesa vse nižja, začne prevladovati grmičevje. Opic ni več. Pot je široka in tlakovana z rdečo vulkansko prstjo. Na poti srečujemo ljudi, ki se vračajo, najtežji del poti je za njimi. Nosači nosijo težke vreče na glavah in podirajo vse zakone fizike. Kako jim to uspeva? Njihova obutev je mizerna, pritožuje se nihče.
Pred kočo Horombo je rastje že zelo nizko. Višje so le neke vrste palme, ki rastejo ob kakšnem redkem potoku, imenujejo se cenecio in rastejo le na obronkih Kilija. Edina večja žival na tej višini je Jako (šakal), ki je za ljudi nenevaren, lovi miši in kuščarje.
Zdravje nam zaenkrat služi, pijemo velike količine vode, v temu primernih presledkih se ustavljamo, da se znebimo odvečnega balasta.
Naposled koča Horombo. Ne razlikuje se dosti od koče Mandara, ima le večjo kapaciteto. Znana je tudi po miših, ki se hranijo z ostanki hrane. So prav lepe z vzorcem na hrbtu. Podobne so pomanjšanim jazbecem. Tu kraljuje še ena požrešna žival: Afriška gorska sraka Lexion. Obnašajo se kot naše kavke, so pa precej večje.
Proti Kiliju se vzpenjamo skupaj s špancem Carlosom in nekim kanadčanom, ki je izredno glasen. Krstimo ga za Brinceljna. Carlos je bolj prijeten in dober sogovornik.
Proti večeru se meglice dvignejo in pokaže se nam Kili, dolina z Moshijem ter lepotec afriških gora-Mawenzi, nekakšen Jalovec Afrike. Ob pogledu na prelep sončni zahod se morala dvigne, zaspimo zdravi in dobre volje. Še dva dni nas loči do vrha.
2.11. Po zajtrku odhod proti koči Kibo na 4700m zadnji na naši poti do vrha. Tisti trenutek se zavemo, da bo naslednja noč zelo kratka. Pole pole jo uberemo proti Kibu. Kaj kmalu se poslovimo od nadležne megle in že tako skromnega rastja. Pot se vije daleč pred nami. Čaka nas 6 ur hoje. Večkrat se ustavimo, pijemo, malicamo, težav za enkrat ni.
Kili postaja vse večji in višji, resnično je mogočna gora, vendar pa ima tekmeca, ki ga v lepoti prekaša-Mawenzi! Za vzpon na ta vrh je treba doplačati. V njem je možno tudi plezati, vendar je zaradi preveliko smrtnih žrtev, država to početje prepovedala. Mawenzi je namreč zelo krušljiv in zato nevaren.
Prihod na Kibo. Razlikuje se od drugih koč po tem, da se vse dogaja v enem prostoru, le nosači in kuharji imajo svoji dve koči.
Mawenzi je ob sončnem zahodu le še potrdil svojo prevlado v lepoti na tem koščku neskončne zemlje. Fotografiram ga nekajkrat, resnično fotogenična gora.
Večer se vleče počasi, pitje, hrana, spanje in moteče uriniranje, nekako se mi zdi, da nihče ne spi, z mislimi smo že tam, visoko… Čakamo uro 23:30.
3.11. Ob 00:00 je določen čas za našo zadnjo etapo hoje navkreber. Bujenje ni potrebno, ker nas večina večer in del noči prebedi. Janez jamra nad visokim pulzom. Pove, da ima težave z visokim pritiskom in jemlje tablete, morda je to vzrok. Hrabro in pametno se odloči, da bo ostal v koči. Žal nam je zanj, vendar je tako bolje. Jože si naloži njegovo kamero. Odpravimo se v hladno noč vsak s svojimi mislimi in pričakovanji. Da bi vsaj dosegli Gilmans point 5700m, od tu naprej se pot položi, do vrh te loči le še 200 višinskih metrov.
Cikcak poti ni konca, ni težka je pa spoštljiva višina, trmasto rinemo v breg.
Idrissa me določi kot zadnjega, za mano hodi nosač, ki na pol poti začne bruhati in se sploh počuti slabo. Nekaj minut sedi na skali, se dvigne in nadaljuje brez težav-neverjetno. Drugi težav nimamo, le Matjaž vleče noge kot bi bile iz kamna, je pa trmast.
Pot postane zelo strma, ustavljamo se, pijemo. Višina že kaže svoje zobe, pogovora je vse manj, le kratke besede in hlastanje za zrakom. Veter postaja močnejši, mraz se vse bolj zajeda v naše kosti. Zebe me, morda prepočasi hodim, »pole pole« si rečem, hitrost lahko ogrozi uspeh.
Naposled Gilmans point, nimamo težav, neverjetno dobro se počutim, kar skakal bi. O višini priča le hitrejše dihanje in višji pulz. Pijemo vodo, mrzla je za pop…! Počasi se spreminja v led. No lep dre.! Gilmans point pomeni točko, ko pot doseže rob kraterja, od tu vodi pot po robu kraterja na vrh Uhuru peaka. Še 200 višinskih metrov do vrha ni hudiča da ne bi zmogli!
50m pod vrhom ne morem več čakati, prehitim fante, ni prav, vem, a vrh je premočan. Na vzhodu se začne daniti. Naredim posnetek, prelepo, kamera zašteka, prekleto, baterijo je zdelal mraz. Pritisnem še enkrat-dela: YES! Do vrha Uhuru peaka 5900m pridem zadihan a vesel. Idrissa se mi vrže v objem. Skoraj padeva, veter je namreč močan. Naredim nekaj posnetkov. Joža mi da kamero, posnamem vrh s kopico srečnih obrazov.
Na vrhu pustimo še nekaj zalog iz naših želodcev, ki zapuščajo telo na mestu telesa, ki je namenjen za vse kaj drugega, očitno Kili hoče nekaj zase. Višina zahteva svoj davek.
Naenkrat me popade neznanska zaspanost, občutek, ki ga nisem vajen, kar zaspal bi tam, stoje na palicah, v trenutku. Ne smeš zapreti oči, porkaduš!
Brincelj iz Kanade je prišel na vrh pred nami in zganjal cel kraval s svojo kanadsko zastavo, tudi Carlos je tam, veliko bolje skriva čustva kot Brincelj.
Uspelo nam je!! Nad nami je le še širna modrina, večja od vseh step, polj, puščav in gora. In ta modrina je dokaz, da naprej ne gre več. Le misel na Janezovo zdravje skali naše veselje. V močnem vetru si s kretnjami kažemo, da je čas za sestop. Pot vodi le še navzdol, navzdol…
Z vsakim višinskim metrom je počutje boljše, zrak toplejši, sonce je že visoko nad obzorjem.
Tik pred kočo Janez pride naproti, vesel je našega uspeha, mi pa njega, da je z njim vse v redu. Razen glavobola je počutje v redu, dva aspirina in voda, v eni uri mine. Po vseskozi dobrem apetitu , mi ni več do hrane.
Po uri počitka se odpravimo naprej do koče Horombo. Počutje se izboljšuje. Šele zdaj se začnemo pogovarjati o uspehu in obnavljati naše težave pri vzponu.
Prihod v kočo Horombo je odrešujoč, čaj, prigrizek, kosilo. Ogromno turistov, ki jih vsa kalvarija še čaka. Resnično smo le mi srečnih obrazov, drugi se z zaskrbljenostjo ozirajo proti Kiliju. Prav sproščeno jim poveš, da se vračamo. Večerja spanje.
4.11. Vstanemo v jasno jutro. Pogled na Kili je prelep, do polovice v snegu, nad njim lečast oblak: znak orkanskega vetra. Idrissa pove, da v takem vremenu nihče ni dosegel vrha. Sreča je bila na naši strani. S koče Horombo začnemo sestopati proti koči Mandara od tu na Kilimanjaro gate-izhod iz parka. Pot poteka brez težav.
Na izhodu so obvezne napitnine nosačem in ostalem osebju. Zadovoljni so s podarjeno opremo. Šenkam čevlje in spalko, Idrissa je zadovoljen. Tudi drugi šenkujejo stvari.
Natovorimo kombi in sebe in se odpeljemo v Moshi v hotel. Obvezno pivo x3, tuširanje (kako dene), večerja in zasluženo spanje!!
NARODNA PARKA
5.11. Zjutraj zajtrk, polnjenje prasic in prevoz do Arushe. Tu pustimo odvečno prtljago ter se z Land Roverjem odpravimo do 150km oddaljenega nacionalnega parka Ngoro Ngoro. Cesta je v začetku asfaltirana, zadnjih 80km pa prevladuje makadam najslabše sorte. Voznik pod sedežem prevaža rezervne vzmeti, glede na stanje ceste je v tem nek smisel, upam le, da jih ne bomo rabili. Ustavimo se trgovini s spominki. Brez cenkanja ne gre.
V daljavi zagledamo lično masajsko vasico, voznik ustavi in vpraša, če bi radi fotografirali. Seveda smo navdušeni. Zvemo, da se slikanje plača, 10$ na osebo. Plačamo za tri, Robi, Janez s kamero in jaz. Ker smo s 30$ pomirili vse mogoče duhove, lahko slikamo do onemoglosti. Otroci, nališpane masajke in postavni masaji vse samo za nas, bog dolar pa nam je to omogočil. Pokažejo na šolo. Koliba s tablo in nekaj klopmi. Otroci so zelo glasni, v kotu blagajna za donacije šoli, otroci so otroci, 5$. Z Robijem vstopiva v kolibo poglavarja. Na slamnjači sedi otrok Prestolonaslednik, tudi on ne more brez 1$. Ognjišče, dve spalnici. Dimnik je kar cela koliba, dim si pač pot na svobodo najde kar sam. Z Robijem sva pošteno ukajena. Zunaj imajo postavljene stojnice, še tam se znebimo nekaj naših ameriških božanstev. Z mešanimi občutki o pristnosti teh Masajev se odpravimo naprej, strinjamo se, da pa so gotovo najbogatejša vasica daleč naokoli.
Pot nadaljujemo do NP Ngoro Ngoro. Ta park je bistvu vulkan, ki se je pred 2-3mio let sesul sam vase. Taki zadevi se potem reče kaldera. No, rob kaldere je na višini 2500m, dno pa na 1900m. V tem kraterju živijo skoraj vse vrste živali, ki jih srečamo v Afriki. So pa reve obsojene na večno življenje v kraterju, ker ne morejo ven. Je pa v tem okolju vse kar potrebujejo in ni razloga za selitev. V premeru meri 30km in površine je za dobrih 300km2. Prvi beli raziskovalci (nemci) so ga poimenovali osmo čudo sveta.
Po parku se vozimo z odprto streho, slikamo živali, predvsem zebre in gnuje. Črede teh so posejane po celem kraterju. Tu so še sloni, hijene, nosorogi (swahili ime zanje-Ngoro Ngoro), noji in pa seveda levi, leopardi in gepardi, ki pa se nočejo prikazati. Nazadnje le ugledamo leoparda, ki leno zleknjen na veji uživa v popoldanskem soncu. Dan v parku je pri kraju. Namestimo se na robu kraterja v Ngoro Ngoro lodgu. Neverjetno lepa stavba v tem zakotnem kraju, prelep razgled na park pod nami. Najbolj nas razveseli hrana, evropska, nasitna, pravo nasprotje hribovske hrane.
6.11. Prevoz do Arushe po našo prtljago. Nekaj časa čakamo naš prevoz do naslednjega cilja-Nacionalni park Amboseli v Keniji. Torej to so še zadnje ure v Tanzaniji. Na meji nas pričakajo še naših zadnjih dolarjev željni prodajalci spominkov. Hudičevo so vztrajni. Formalnosti na meji potekajo brez težav. Odrinemo proti Amboseliju. Če je bil makadam do Ngoro Ngora slab, je ta do Amboselija absolutni prvak. Hudirja je za celih 80km. Riti imamo kot nosorogova koža.
Park si ogledamo iz kombija z dvignjeno streho. Živali je vse polno. Zebre, žirafe, gnuji… Afriška klasika. Park je zanimiv po tem, da leži tik pod Kilimanjarom na kenijski strani. Od tu tudi znane fotografije Kilija s stepo v ospredju. Te sreče nimamo, ker se Kili skriva v oblakih.
Nastanimo se v Amboseli lodgu. Pravljični kraj z majhnimi hišicami za turiste, res lično urejeno. Hrana evropska, polnih želodcev se odpravimo prespati še zadnjo noč na afriških tleh.
7.11. Zjutraj nas čaka še prevoz do Nairobija-250km. Uspe nam izslediti še levinje z mladiči, to je še manjkalo! Ponoči je deževalo, stepa je razmočena, vožnja se spremeni v divje sukanje vozila. Iz tega dreka ne bomo prišli. Voznik se oklepa volana, da ima bele členke. Nekako prilezemo do sledi afriških slonov, ki vodijo nekam proti izhodu iz parka. Po teh sledeh gre kombi brez težav. Sloni-hvala. V zadnjih minutah pridrvimo na letališče v Nairobiju, spet dežuje.
Formalnosti na letališču minejo brez zapletov, le Janez ima samo tričetrt karte, kar uredi brez težav. Evropa here we come!!
Pristanek v Zuerichu, vkrcanje na Adrijino letalo za Brnik. Ob 22:30 pristanek v domovini kjer nas pričaka Roman in mraz.
Doma smo, polni vtisov, ki jih je treba spraviti v red-kako sladko opravilo!!
