PA TAKO LEP DAN JE BIL...
Staneta Belaka osebno nisem nikoli poznal, vendar se mi je njegov vzdevek krepko vsadil v spomin že, ko sem kot fantič pogledoval proti vršacem za hišo. Mogočen oltar gora, ki obdaja dolino Planice in Zelja, se mi je zdel neizmerno daleč. V tistem času sem slišal za našega alpinista s čudnim vzdevkom, pri katerem so se mi usta nehote raztegnila v nasmeh. Na drugem koncu sveta je oblegal mogočno Himalajo, še bolj mogočno kot moj oltar vršacev za hišo. Zame je njegov vzdevek postal sinonim za Himalajo. Ko so odprave odhajale v to azijsko morje gora, sem vedno pomislil, da je mož s čudnim vzdevkom prav gotovo zraven. V moji najstniški glavi sta ime Himalaja in vzdevek postala eno.
Z leti pa je moj oltar postajal vse bližji in prišel je dan, ko sem ga začel odkrivati in ga zajemati z veliko žlico. Po prvih nerodnih korakih po surovi skali, ki ni prizanašala z znojem in žulji na nogah, je bila misel na naslednji vzpon odbijajoča. S časom pa je korak postal bolj čvrst in lahak. Potem sem se včlanil v vrste GRS Rateče in kasneje pristal v vrstah odseka za lavinske pse. Od tu dalje se, nevede, prične zgodba približevati možu, ki je imel zame tako nenavaden vzdevek.
V torek so Boris Bertoncelj, Frenk Kogovšek ter Luca in Jandi našli ponesrečenko, pogrešano od zadnjega božiča. Kljub kasnejši akciji GRS Kr. Gora in GRS Rateče pa drugega ponesrečenca nismo našli, ker je bilo vreme zelo slabo. V petek, 24. 5. 1996, sem se odločil, da grem z mladim Arijem, in to na prvo »tazaresno« akcijo. Za seboj sva imela prvega od treh izpitov za lavinskega psa in vodnika. Načelnik GRS Rateče, Samo Cuznar, mi je odobril »Pinca«, da sem se z njim odpeljal do Vršiča, od tam pa peš čez Vratica do nesrečnega plazu pod Mojstrovko. Že od daleč sem na plazu zagledal postavo. Menil sem, da gre verjetno za reševalca ali pa za ponesrečenčevega prijatelja. Ko pa sem prišel bliže, sem v njegovih rokah opazil majhno vojaško lopatko, ki ne bi bila ravno v čast izkušenemu reševalcu. Bil je ponesrečenčev nečak Janez. S seboj sem imel dve lavinski sondi, za primer, če bi se ena zlomila ali skrivila, kar se v trdem snegu rado zgodi. Eno sem dal Janezu, drugo sem vzel sam. Ker sem bil na plazu že takrat, ko so našli ponesrečenko, sem si ustvaril sliko plazu, kje bi bilo še smiselno iskati, saj je bil plaz na sredini že poln lukenj, ki so jih napravile lavinske sonde. Odločil sem se, da bova začela sondirati bolj na desni strani plazu, čigar krak je zavil v kotanjo. Arija sem poslal na plaz z ukazom za iskanje, z Janezom pa sva začela sondirati na spodnjem robu plazu. Mislil sem si: »Saj imamo ves dan čas, nihče nas ne priganja, pa mlad pes lahko v miru išče.« Naenkrat je visoko na plazu Ari postal nemiren. Sedel je v sneg in nekajkrat tiho zacvilil. Ko sem se odpravil proti njemu, da bi s sondo preveril sneg, mi je pritekel naproti, se po desetih metrih ustavil in začel divje kopati. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. »Morda sva ga našla?«, sem se spraševal. Prišel je tudi Janez in po prvih lopatah snega sva ponesrečenca vonjala tudi midva. Odločil sem se, da bova sondirala od tega mesta navzgor po plazu na majhni širini. Po približno 10 metrih sondiranja, na mestu kjer je Ari zacvilil, sem s sondo naletel na nekaj mehkega. Srce je začelo biti še hitreje zaradi silnega razburjenja. Očitno je nekaj spodaj, ponesrečenec ali pa njegov nahrbtnik. Nisem si še upal poklicati reševalcev in helikopterja, ker ponavadi helikopter ne rešuje zasutih nahrbtnikov. Z Janezom sva se odločila, da začneva kopati na široko, da ne bi imela kasneje težav z odmetavanjem snega. Kopala sva izmenično, saj je bil ponesrečenec 2,5 m globoko pod snegom. Ari naju je nemo opazoval in mirno ležal ob mojem nahrbtniku. Med kopanjem sva se z Janezom pogovarjala kot stara prijatelja, čeprav sva se prvič videla. Ponesrečenec je bil njegov stric in njegov vzor. Opisal mi je tudi njegova oblačila: roza hlače z znanim logotipom na žepu hlačnice. Ko sva po približno četrt ure prišla do ponesrečenca, je usoda hotela, da sva zagledala ravno ta žep. Bilo je jasno-našli smo Staneta Belaka.
Takrat se je v meni nekaj prelomilo. Nič več nisem bil reševalec, ne vodnik lavinskega psa, le človek, ki so ga premagala čustva in zajokal sem kot otrok ter se usedel poleg psa, kot da bi iskal uteho. So bile to solze žalosti? Ne, saj Staneta nisem poznal. Morda solze sreče? Ne vem? Nekako sem bil vesel, da se je končala Kalvarija obeh alpinistov. Vesel, da bosta trupli pokopani na mestu, kjer ju bodo svojci lahko obiskovali, in nenazadnje vesel, da smo zavezali zlobne jezike tistim, ki so o tem dogodku napletli najrazličnejše zgodbice, ki so samo stopnjevale prizadetost svojcev in prijateljev. Janez me je prijel za ramo in rekel, da ne more jokati. Razumel sem ga. Že pet mesecev je domovala v srcih domačih samo negotovost in bolečina.
Po UKW-postaji sem poklical na policijsko postajo v Kr. Gori, od tam pa so obvestili kranjskogorske reševalce, zdravnika in helikopter MNZ.
V pol ure so reševalci opravili svoje delo in Stane je šel na svojo zadnjo pot v dolino. Ko sem tako, sam z Arijem, zapuščal kraj nesrečnega dogodka, sem se obrnil in pogledal mogočne stene mojega oltarja gora. Zdele so se mi še višje kot kadarkoli poprej, jaz pa sem se počutil majhnega, zavedajoč se, da smo v gorah le obiskovalci in da moramo vendarle spoštovati njih zakone. In saj res: pa tako lep je bil!
V tem sestavku namenoma nisem uporabil Belakovega vzdevka, ker je ŠRAUF za vedno ostal pod stenami Mojstrovke in drugimi stenami prelepih slovenskih Julijcev.
Jure Jeršin
GRS Rateče
Z leti pa je moj oltar postajal vse bližji in prišel je dan, ko sem ga začel odkrivati in ga zajemati z veliko žlico. Po prvih nerodnih korakih po surovi skali, ki ni prizanašala z znojem in žulji na nogah, je bila misel na naslednji vzpon odbijajoča. S časom pa je korak postal bolj čvrst in lahak. Potem sem se včlanil v vrste GRS Rateče in kasneje pristal v vrstah odseka za lavinske pse. Od tu dalje se, nevede, prične zgodba približevati možu, ki je imel zame tako nenavaden vzdevek.
V torek so Boris Bertoncelj, Frenk Kogovšek ter Luca in Jandi našli ponesrečenko, pogrešano od zadnjega božiča. Kljub kasnejši akciji GRS Kr. Gora in GRS Rateče pa drugega ponesrečenca nismo našli, ker je bilo vreme zelo slabo. V petek, 24. 5. 1996, sem se odločil, da grem z mladim Arijem, in to na prvo »tazaresno« akcijo. Za seboj sva imela prvega od treh izpitov za lavinskega psa in vodnika. Načelnik GRS Rateče, Samo Cuznar, mi je odobril »Pinca«, da sem se z njim odpeljal do Vršiča, od tam pa peš čez Vratica do nesrečnega plazu pod Mojstrovko. Že od daleč sem na plazu zagledal postavo. Menil sem, da gre verjetno za reševalca ali pa za ponesrečenčevega prijatelja. Ko pa sem prišel bliže, sem v njegovih rokah opazil majhno vojaško lopatko, ki ne bi bila ravno v čast izkušenemu reševalcu. Bil je ponesrečenčev nečak Janez. S seboj sem imel dve lavinski sondi, za primer, če bi se ena zlomila ali skrivila, kar se v trdem snegu rado zgodi. Eno sem dal Janezu, drugo sem vzel sam. Ker sem bil na plazu že takrat, ko so našli ponesrečenko, sem si ustvaril sliko plazu, kje bi bilo še smiselno iskati, saj je bil plaz na sredini že poln lukenj, ki so jih napravile lavinske sonde. Odločil sem se, da bova začela sondirati bolj na desni strani plazu, čigar krak je zavil v kotanjo. Arija sem poslal na plaz z ukazom za iskanje, z Janezom pa sva začela sondirati na spodnjem robu plazu. Mislil sem si: »Saj imamo ves dan čas, nihče nas ne priganja, pa mlad pes lahko v miru išče.« Naenkrat je visoko na plazu Ari postal nemiren. Sedel je v sneg in nekajkrat tiho zacvilil. Ko sem se odpravil proti njemu, da bi s sondo preveril sneg, mi je pritekel naproti, se po desetih metrih ustavil in začel divje kopati. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. »Morda sva ga našla?«, sem se spraševal. Prišel je tudi Janez in po prvih lopatah snega sva ponesrečenca vonjala tudi midva. Odločil sem se, da bova sondirala od tega mesta navzgor po plazu na majhni širini. Po približno 10 metrih sondiranja, na mestu kjer je Ari zacvilil, sem s sondo naletel na nekaj mehkega. Srce je začelo biti še hitreje zaradi silnega razburjenja. Očitno je nekaj spodaj, ponesrečenec ali pa njegov nahrbtnik. Nisem si še upal poklicati reševalcev in helikopterja, ker ponavadi helikopter ne rešuje zasutih nahrbtnikov. Z Janezom sva se odločila, da začneva kopati na široko, da ne bi imela kasneje težav z odmetavanjem snega. Kopala sva izmenično, saj je bil ponesrečenec 2,5 m globoko pod snegom. Ari naju je nemo opazoval in mirno ležal ob mojem nahrbtniku. Med kopanjem sva se z Janezom pogovarjala kot stara prijatelja, čeprav sva se prvič videla. Ponesrečenec je bil njegov stric in njegov vzor. Opisal mi je tudi njegova oblačila: roza hlače z znanim logotipom na žepu hlačnice. Ko sva po približno četrt ure prišla do ponesrečenca, je usoda hotela, da sva zagledala ravno ta žep. Bilo je jasno-našli smo Staneta Belaka.
Takrat se je v meni nekaj prelomilo. Nič več nisem bil reševalec, ne vodnik lavinskega psa, le človek, ki so ga premagala čustva in zajokal sem kot otrok ter se usedel poleg psa, kot da bi iskal uteho. So bile to solze žalosti? Ne, saj Staneta nisem poznal. Morda solze sreče? Ne vem? Nekako sem bil vesel, da se je končala Kalvarija obeh alpinistov. Vesel, da bosta trupli pokopani na mestu, kjer ju bodo svojci lahko obiskovali, in nenazadnje vesel, da smo zavezali zlobne jezike tistim, ki so o tem dogodku napletli najrazličnejše zgodbice, ki so samo stopnjevale prizadetost svojcev in prijateljev. Janez me je prijel za ramo in rekel, da ne more jokati. Razumel sem ga. Že pet mesecev je domovala v srcih domačih samo negotovost in bolečina.
Po UKW-postaji sem poklical na policijsko postajo v Kr. Gori, od tam pa so obvestili kranjskogorske reševalce, zdravnika in helikopter MNZ.
V pol ure so reševalci opravili svoje delo in Stane je šel na svojo zadnjo pot v dolino. Ko sem tako, sam z Arijem, zapuščal kraj nesrečnega dogodka, sem se obrnil in pogledal mogočne stene mojega oltarja gora. Zdele so se mi še višje kot kadarkoli poprej, jaz pa sem se počutil majhnega, zavedajoč se, da smo v gorah le obiskovalci in da moramo vendarle spoštovati njih zakone. In saj res: pa tako lep je bil!
V tem sestavku namenoma nisem uporabil Belakovega vzdevka, ker je ŠRAUF za vedno ostal pod stenami Mojstrovke in drugimi stenami prelepih slovenskih Julijcev.
Jure Jeršin
GRS Rateče
