14. 6. 2010: REŠEVANJE IZGUBLJENIH ITALIJANSKIH PLANINCEV
Ob 8:06 smo dobili sporočilo, da sta se v Jalovcu izgubila dva italijanska planinca. Po telefonu mi eden od izgubljenih povedal, da sta že prejšnji dan iz Tamarja preko Ozebnika nameravala na Jalovec in naprej do zavetišča pod Špičkom. Zaradi megle jima je uspelo premagati le Ozebnik, da sta misel na Jalovec opustila in da sta hotela nadaljevati do zavetišča, vendar sta se v gosti megli izgubila. Povedala sta še, da sta čez noč bivakirala v nekakšni votlini. Predvideval sem, da sta nekje v območju Jezerc nad Ozebnikom. Opozoril sem jih še naj ne zapuščata bivaka in se ne izpostavljata po nepotrebnem in da prihajamo ponju.
V garaži se nas je zbralo osem članov. Za prevoz moštva smo preko ReCO Kranj zaprosili helikopter SV. »Mašina« je ob 9:00 poletela z letališča J. P. Ob 9:20 je bila 412-ka s pilotom Alešem Ledinekom na čelu v Ratečah. Po ogledu vremenskih razmer smo se odločili, da vidljivost dopušča let le do višine 2000 m. Vendarle dovolj, da smo »prišparali« dve uri hoje iz Tamarja. Z vrvmi, klini in ostalo kovačijo smo se podali v zlovešče temen Ozebnik. Upali smo, da nam bo prihranjeno bombardiranje s strehe Jalovca. K sreči je hladno vreme poskrbelo, da se zle slutnje niso uresničile. V dobre pol ure smo bili na grebenu nad Ozebnikom in takoj začeli s klicanjem izgubljene dvojice. V trenutku sta se oglasila kakšnih 200 m pod grebenom in potrdila naša predvidevanja. Roberto in Davide, tako jima je bilo namreč ime, sta noč preživela v votlini južno od grebena nad Ozebnikom za kar sta imela ustrezno opremo za bivakiranje. Ko smo ugotovili, da sta nepoškodovana in ne podhlajena smo o tem obvestili helikoptersko posadko, ki je za vsak slučaj čakala v Tamarju. »Mašine« nismo več potrebovali, ker sta bila sposobna sama sestopiti do Tamarja. Sledil pa je šok, ko smo jih povprašali po ostali opremi. Nista imela derez, cepinov in čelad, premogla sta le en pas. Hvalili smo boga, da nista poskušala osvojiti Jalovca, kar bi se prav gotovo tragično končalo. Že hoja skozi Ozebnik je bila prava tombola, ki se je k sreči dobro končala.
Helikopter v takih razmerah ni prišel v poštev in hočeš nočeš, je edina pot navzdol vodila skozi Ozebnik. Imeli smo vrvi, cepine in ostalo opremo za spust. Povzpeli smo se na greben Ozebnika, navezali oba planinca in jih preko sidrišč na cepinih spuščali skozi Ozebnik. Že po prvih metrih spusta sta ugotovila, da letni čeveljci pač niso idealno prevozno sredstvo v zimskih razmerah. V njunih očeh je bilo razbrati, da je vrag odnesel šalo in, da bi se ta pustolovščina lahko tragično končala. Nam z derezami Ozebnik ni predstavljal težav. Po dolgotrajnem spustu skozi Ozebnik in strahu pred padajočim kamenjem, smo končno dosegli lažji svet, kjer smo sneli dereze, pospravili opremo in brez večjih težav sestopili v Tamar.
Akcijo smo zaključili okoli 16. ure, ko je bila oprema v stanju za naslednjo intervencijo.
Kljub srečnemu izidu celotne pustolovščine pa ostaja grenak priokus lahkomiselnosti omenjene dvojice. V grapah nad 1500 m je še ogromno snega, nad 2000 m pa vlada še prava zima. Hribi neizkušenim iz doline že kažejo svojo poletno plat, vendar skrivajo snežne pasti, ki so nepoznavalcem lahko smrtno nevarne. Upam, da bo ta pustolovščina in ta zapis pripomogel, k večji pazljivosti v prihajajoči planinski sezoni. Torej dereze in cepin v trenutnih razmerah še vedno sodijo v nahrbtnik ter izkušenost in zvrhana mera preudarnosti v zavest hribovcev.
Za DGRS Rateče
Jurij Jeršin
V garaži se nas je zbralo osem članov. Za prevoz moštva smo preko ReCO Kranj zaprosili helikopter SV. »Mašina« je ob 9:00 poletela z letališča J. P. Ob 9:20 je bila 412-ka s pilotom Alešem Ledinekom na čelu v Ratečah. Po ogledu vremenskih razmer smo se odločili, da vidljivost dopušča let le do višine 2000 m. Vendarle dovolj, da smo »prišparali« dve uri hoje iz Tamarja. Z vrvmi, klini in ostalo kovačijo smo se podali v zlovešče temen Ozebnik. Upali smo, da nam bo prihranjeno bombardiranje s strehe Jalovca. K sreči je hladno vreme poskrbelo, da se zle slutnje niso uresničile. V dobre pol ure smo bili na grebenu nad Ozebnikom in takoj začeli s klicanjem izgubljene dvojice. V trenutku sta se oglasila kakšnih 200 m pod grebenom in potrdila naša predvidevanja. Roberto in Davide, tako jima je bilo namreč ime, sta noč preživela v votlini južno od grebena nad Ozebnikom za kar sta imela ustrezno opremo za bivakiranje. Ko smo ugotovili, da sta nepoškodovana in ne podhlajena smo o tem obvestili helikoptersko posadko, ki je za vsak slučaj čakala v Tamarju. »Mašine« nismo več potrebovali, ker sta bila sposobna sama sestopiti do Tamarja. Sledil pa je šok, ko smo jih povprašali po ostali opremi. Nista imela derez, cepinov in čelad, premogla sta le en pas. Hvalili smo boga, da nista poskušala osvojiti Jalovca, kar bi se prav gotovo tragično končalo. Že hoja skozi Ozebnik je bila prava tombola, ki se je k sreči dobro končala.
Helikopter v takih razmerah ni prišel v poštev in hočeš nočeš, je edina pot navzdol vodila skozi Ozebnik. Imeli smo vrvi, cepine in ostalo opremo za spust. Povzpeli smo se na greben Ozebnika, navezali oba planinca in jih preko sidrišč na cepinih spuščali skozi Ozebnik. Že po prvih metrih spusta sta ugotovila, da letni čeveljci pač niso idealno prevozno sredstvo v zimskih razmerah. V njunih očeh je bilo razbrati, da je vrag odnesel šalo in, da bi se ta pustolovščina lahko tragično končala. Nam z derezami Ozebnik ni predstavljal težav. Po dolgotrajnem spustu skozi Ozebnik in strahu pred padajočim kamenjem, smo končno dosegli lažji svet, kjer smo sneli dereze, pospravili opremo in brez večjih težav sestopili v Tamar.
Akcijo smo zaključili okoli 16. ure, ko je bila oprema v stanju za naslednjo intervencijo.
Kljub srečnemu izidu celotne pustolovščine pa ostaja grenak priokus lahkomiselnosti omenjene dvojice. V grapah nad 1500 m je še ogromno snega, nad 2000 m pa vlada še prava zima. Hribi neizkušenim iz doline že kažejo svojo poletno plat, vendar skrivajo snežne pasti, ki so nepoznavalcem lahko smrtno nevarne. Upam, da bo ta pustolovščina in ta zapis pripomogel, k večji pazljivosti v prihajajoči planinski sezoni. Torej dereze in cepin v trenutnih razmerah še vedno sodijo v nahrbtnik ter izkušenost in zvrhana mera preudarnosti v zavest hribovcev.
Za DGRS Rateče
Jurij Jeršin
