Reševanje na Dovški Babi, 10. 3. 2010
"Akcija v plazu na Dovški Babi, zbor takoj pred garažo!!!" se je izpisalo na telefonih reševalcev GRS Rateče ob 15:15. Sporočilo, ki povzroči ščemenje v trebuhu in cmok v grlu kot že tolikokrat letos, prevečkrat...
Na postaji se nas zbere šest članov in kuža Moon, zanj prva "ta zeresna" akcija. Odhitimo na Dovje, kjer nas usmerijo po cesti proti Ravnam. Do križišča na Ravnah se prebijejo le 4x4. Od tu naprej peš in motornimi sanmi. Na zadnji serpentini pred rampo tudi motorne sani omagajo. Uberemo jo po bljižnici skozi gozd.
Želja pomagati je velika, to se vidi po gazi, ki se vzepnja naravnost navzgor brez odrešuječih ovinkov, ki bi spočile utrujene noge.
Prva polovica bljižnice je prav pravljična, rahlo sneženje, nič vetra, pod nogami čudovit pršič. Pravljica pa ne traja prav dolgo. Zgornja polovica postreže z močnim vetrom, ko pridemo na mesto nesreče je veter že orkanski, ki biča z vseh strani in v kombinaciji s snegom briše sledi reševalcev.
Začnemo sondirati okrog smrek, kjer bi se nesrečnica lahko zaustavila. Hoja po gozdu je skoraj nemogoča, v mogočne klože se udreš do pasu. Naporno je za vse, reševalce, pse in težko za sorodnika ponesrečene. 40 m nižje eden od reševalcev opazi čevelj ponesrečene, izkaže se, da je poleg tudi telo planinke, zagozdeno med smreke in pokrito s snegom. Zdravniki žal potrdijo zle slutnje, ki so nas obhajale že med sondiranjem v teh nemogočih razmerah.
Ekipa na vrhu uredi dva sidrišča, pripravi vrvi in nosila UT 2000. Ponesrečenko dvignemo na stezo, ki je spet zapihana s snegom z našimi nahrbtniki in smučmi vred. Nekaj reševalcev opravi s pokojno njen zadnji žalostni sestop v dolino. Ostali pospravimo vrvi, sidrišča in se redkobesedni v trdi temi v soju naglavnih lučk odpravimo navzdol. Sneži vedno močneje, brez očal bolj slutimo kot vidimo cesto pred nami. Nad vasjo nam preostane še štetje moštva, ki pokaže, da smo vsi reševalci živi in zdravi v dolini, vendar še vedno s tistim ščemenjem v terbuhu in cmokom v grlu.
V akciji so sodelovali člani postaj Mojstrana, Kranjska Gora, Radovljica in Rateče, med njimi trije zdravniki in štirje vodniki lavinskih psov.
Jurij Jeršin, GRS Rateče
Na postaji se nas zbere šest članov in kuža Moon, zanj prva "ta zeresna" akcija. Odhitimo na Dovje, kjer nas usmerijo po cesti proti Ravnam. Do križišča na Ravnah se prebijejo le 4x4. Od tu naprej peš in motornimi sanmi. Na zadnji serpentini pred rampo tudi motorne sani omagajo. Uberemo jo po bljižnici skozi gozd.
Želja pomagati je velika, to se vidi po gazi, ki se vzepnja naravnost navzgor brez odrešuječih ovinkov, ki bi spočile utrujene noge.
Prva polovica bljižnice je prav pravljična, rahlo sneženje, nič vetra, pod nogami čudovit pršič. Pravljica pa ne traja prav dolgo. Zgornja polovica postreže z močnim vetrom, ko pridemo na mesto nesreče je veter že orkanski, ki biča z vseh strani in v kombinaciji s snegom briše sledi reševalcev.
Začnemo sondirati okrog smrek, kjer bi se nesrečnica lahko zaustavila. Hoja po gozdu je skoraj nemogoča, v mogočne klože se udreš do pasu. Naporno je za vse, reševalce, pse in težko za sorodnika ponesrečene. 40 m nižje eden od reševalcev opazi čevelj ponesrečene, izkaže se, da je poleg tudi telo planinke, zagozdeno med smreke in pokrito s snegom. Zdravniki žal potrdijo zle slutnje, ki so nas obhajale že med sondiranjem v teh nemogočih razmerah.
Ekipa na vrhu uredi dva sidrišča, pripravi vrvi in nosila UT 2000. Ponesrečenko dvignemo na stezo, ki je spet zapihana s snegom z našimi nahrbtniki in smučmi vred. Nekaj reševalcev opravi s pokojno njen zadnji žalostni sestop v dolino. Ostali pospravimo vrvi, sidrišča in se redkobesedni v trdi temi v soju naglavnih lučk odpravimo navzdol. Sneži vedno močneje, brez očal bolj slutimo kot vidimo cesto pred nami. Nad vasjo nam preostane še štetje moštva, ki pokaže, da smo vsi reševalci živi in zdravi v dolini, vendar še vedno s tistim ščemenjem v terbuhu in cmokom v grlu.
V akciji so sodelovali člani postaj Mojstrana, Kranjska Gora, Radovljica in Rateče, med njimi trije zdravniki in štirje vodniki lavinskih psov.
Jurij Jeršin, GRS Rateče
